Oljna buča spada med tradicionalne slovenske poljščine, ki pomembno prispeva k prepoznavnosti slovenskega kmetijstva v svetu. Dolgoletna tradicija pridelave oljnih buč in bučnih semen v bučno olje sega v Sloveniji v začetke 18. stoletja. V Sloveniji oljna buča predstavlja pomemben kolobarni člen v smislu biotske raznovrstnosti in ohranjanja rodovitnosti tal.

Pridelava kakovostnega semena za potrebe stiskanja bučnega olja je do začetka zadnjega desetletja temeljilo na sortnem semenskem materialu. V letu 2010 so se v Sloveniji prvič na trgu v redni prodaji pojavile tudi hibridne sorte oljnih buč. V praksi so se hibridi izkazali z nekoliko večjimi pridelki, večjo vsebnostjo olja in večjo odpornostjo na okužbe z virusi. Delež hibridnega semena v primerjavi s sortnimi semeni se v redni kmetijski proizvodnji ne širi s takšno intenziteto, kot se je pričakovalo. Eden od razlogov za to se skriva v višji ceni semenskega materiala, ki pridelovalcem viša stroške proizvodnje in dejstvo, da v praksi velja hibridno bučno seme za manj primerno in kakovostno za stiskanje bučnega olja. Podatkov, ki bi omenjeno trditev o vplivu sorte (populacijska sorta, hibridna sorta) na kakovost bučnega olja na terenu potrdila ali ovrgla, nismo našli. S kemijsko analizo in senzoričnim ocenjevanjem vzorcev bučnega olja stisnjenega iz različnih sort (populacijska sorta, hibridna sorta), različnih sistemov pridelave (ekološki, konvencionalni) in različnih postopkov praženja bučnic (oljarna 1 in 2) smo raziskovali vpliv omenjenih dejavnikov na senzorične lastnosti bučnega olja in njihovo sprejemljivost pri preizkuševalcih. Na treh senzoričnih ocenjevanjih, na dveh fakultetah, je sodelovalo in ocenilo olja preko 100 različnih ocenjevalcev. Na podlagi rezultatov senzoričnega ocenjevanja lahko sklepamo, da so imeli na preučevane lastnosti bučnih olj vpliv vsi vključeni dejavniki (sorta, sistem pridelave in postopek praženja).

V oljarski industriji se razvija veliko novih tehnologij, ki imajo drugačen pristop k stiskanju in pridobivanju olja iz semen. Ena izmed njih je ekstrakcija s superkritičnimi in subkritičnimi fluidi. Oba sistema spadata med alternativne metode, ki bi lahko nadomestila konvencionalno ekstrakcijo jedilnih olj iz semen z organskimi topili, npr. heksan, saj imajo ta topila za človekovo zdravje škodljiv učinek. Postopek se že uporablja za ekstrakcijo sončničnega olja iz semen sončnice ter za pridobivanje sojinega olja. Prednost postopka je predvsem, da končni produkt ne vsebuje ostankov topila. Metoda je uporabna za spremljanje monitoringa v proizvodnji pri delu z majhnimi vzorci ali kot nov tehnološki sistem za industrijo. V sklopu raziskovalnega dela smo primerjali in testirali oba alternativna sistema ekstrakcije (čas ekstrakcije, tlak) ter tako iskali najprimernejšo metodo za bučnice. Podatki raziskave nakazujejo kot primernejšo ekstrakcijo olja iz bučnic s subkritično ekstrakcijo. Primernost tako pridobljenega bučnega olja za uporabo v prehrani smo preverili s senzorično analizo. Za standard smo uporabili hladno stiskana bučna olja, ki so bila vsa ocenjena višje v primerjavi z vzorcem olja iz subkritične ekstrakcije.

Z analizo določenih kemijskimi lastnosti bučnega olja smo poskušali najti razliko med bučnim oljem iz populacijske in hibridne sorte. Meritve kemijskih lastnosti bučnih olj nakazujejo možnost določitve kemijskih parametrov, ki bi jih lahko, če bi jih pridobili na dovolj veliki populaciji vzorcev, uporabili za določitev sorte, iz katere je olje stisnjeno. To bi omogočilo zmanjšanje možnosti manipulacije z bučnicami, ki se predvsem uvažajo iz azijskih držav in so mnogo krat slabše kakovosti.