Namen projekta je bil s celostnim pristopom osvetliti nepremičninsko problematiko vezano na oskrbo starejših občanov. Kot narod z več kot 80% privatnega lastništva stanovanjskih nepremičnin, od tega v večinski lasti starejših od 65 let, smo zaradi različnih dejavnikov, predvsem staranja prebivalstva ter gospodarske krize, priča manjši ustreznosti tehničnih karakteristik stanovanj za starejše prebivalce ter manjšemu in poznejšemu medgeneracijskemu prenosu lastninske pravic na nepremičninah. Študentje so sodelovali pri strokovni raziskavi stanja in ustreznosti stanovanjskih nepremičnin in tudi o tem poročali. Ključna vsebinska vprašanja so bila povezana s pričakovanji starostnikov glede lastne nepremičnine, bivanja v domu starejših občanov, oskrbovanih stanovanj, osnovnih in dodatnih storitev, ki jih domovi starejših občanov lahko, v skladu z veljavnim zakonom, ponujajo, er nenazadnje glede uspešnosti stanovanjske politike na tem področju.

Predstavitev praktičnega problema oz. aktualne potrebe

Študentje so izvedli kvalitativno-kvantitativno (mešano) raziskavo v desetih območnih enotah, ki pokrivajo Slovenijo: Celje, Koper, Kranj, Krško, Ljubljana, Maribor, Murska Sobota, Nova Gorica, Novo mesto, Ravne na Koroškem. Na prvem nivoju raziskave so uporabili kvantitativno metodo raziskave in sestavili anketni vprašalnik, ki so ga nato aplicirali na vsakem izmed naštetih desetih območij na uporabnike in izvajalce oskrbe starostnikov.
Na drugem nivoju raziskave so izvedli presojo skladnosti obstoječih objektov (Domov starejših občanov) s Pravilnikom o minimalnih tehničnih zahtevah za izvajalce socialnovarstvenih storitev (Ur. l. RS, št. 67/2006) in drugimi dokumenti, ki zahtevajo ustreznejše tehnične karakteristike nepremičnine pripravljen predlog uskladitve z oceno nujnih vlaganj, ki jih bo potrebno izvesti, da se bodo objekti normativno uskladili z zahtevami iz pravilnika iz drugih aktov. Pravilnik (67/2006) namreč predvideva, da se morajo vsi obstoječi domovi uskladiti z normativnimi zahtevami do leta 2015. Ocena je podana tako, da se je detajlna analiza izvedla na tipičnem izbranem objektu zgrajenem med letom 1970 in 1980 (največ objektov imamo iz tega obdobja), rezultate pa posplošili na ostale objekte.
Na tretjem nivoju so združeni izsledki prvih dveh nivojev ter podane ugotovitve, ali in v kakšni meri udeleženci pričakujejo koriščenje osnovnih storitev, ki jih morajo bivališča za starostnike zagotavljati, oz. dodatnih storitev, ki jih domovi lahko nudijo Z vključitvijo študentov v projekt smo uspešno soočili mlado generacijo s stanovanjsko problematiko starostnikov in hkrati s problemi prenosa lastništva in pravice rabe nepremičnin, katerega reševanje je ključno povezano tudi z njihovim lastnim problemom – kako, upoštevajoč politiko samooskrbe, priti do stanovanjske nepremičnine.

Rezultati projekta

Projekt je zajemal obširen pregled obstoječe domače in tuje, strokovne in znanstvene, literature. Temu je sledila podrobna analiza dognanj, izsledkov, priporočil ter opis problematike, katerim obstoječe raziskave pripisujejo največji pomen. Na podlagi teh dognanj je bil v sklopu projekta sestavljen vprašalnik, kot podlaga za kvantitativno metodo raziskovanja. Vprašalnik smo razdelili na demografski del, socio ekonomski del in ekonomsko pravni del. Kvalitativno – kvantitativna (mešano) raziskava je potekala v desetih območnih enotah, ki pokrivajo Slovenijo: Celje, Koper, Kranj, Krško, Ljubljana, Maribor, Murska Sobota, Nova Gorica, Novo mesto, Ravne na Koroškem in celostno pristopa in osvetljuje nepremičninsko problematiko vezano na oskrbo starejših občanov. Demografski del zajema podatke o spolu, starosti, mestu in regiji bivanja udeležencev ter o tem v kakšni nepremičnini živijo in s kom, lastništvo nepremičnine in zadovoljstvo. Socio ekonomski del razkriva stopnjo navezanosti na kraj bivanja, nepremičnino bivanja, pričakovanja glede tega, kje bi udeleženci najraje preživeli starost, ali želijo koristiti institucionalne oblike pomoči, kaj menijo o pomoči na domu, alternativnih možnostih ter ali rabijo pri dnevnih opravilih pomoč, če kolikokrat dnevno (tedensko, mesečno), kdo jim to pomoč nudi. V ekonomsko pravnem delu pa projekt raziskuje lastništvo nepremičnin starostnikov, morebitno problematiko glede vzdrževanja nepremičnin, medgeneracijski prenos, poznavanje pravnik oblik. Projekt raziskuje tudi, katera oblika od naštetih oblik bivanja je za starostnika najbolj primerna, želena in smiselna in kako bi morali biti oblikovani domovi starejših, torej ali tako kot sedaj, bolj kot negovalni oddelki, bolj kot centri pomoč za starejše, iz katerih bi izvajali mrežo pomoči za oskrbo na domu, odprtega tipa za vse starostnike, kjer bi kvaliteta bivanja (sobe) in oskrbe (nadstandardna) temeljila na ekonomski moči posameznika.

Slednje se projekt naveže na analizo obstoječih kapacitet objektov za starejše. V ta namen je bila izdelana natančna tabelarična analiza obstoječih institucij po območnih enotah, letu izgradnje, obnovi oz. vzdrževanju, neto tlorisni površini, kapaciteti in vrednosti (GURS). Projekt tako pridobljene kvantitativne in kvalitativne rezultate primerja. Primerjava je bila izvedena na podlagi obstoječega stanja (kapacitet) in pričakovanj. Projekt interpretira rezultate ter na tej podlagi podaja smernice, ki smiselno vodijo v reševanje te problematike. Projekt interpretacijo podpira s tehnično analizo s presojo skladnosti obstoječih objektov (Domov starejših občanov) s Pravilnikom o minimalnih tehničnih zahtevah za izvajalce socialnovarstvenih storitev (Ur. l. RS, št. 67/2006) in drugimi dokumenti, ki zahtevajo tehnične karakteristike infrastrukture za bivanje in dostopnost do storitev starostnikov. Na tej podlagi projekt z vidika nepremičnine – gradbene stroke – analizira predlog uskladitve z oceno nujnih vlaganj, ki jih je (bo ali bi bilo) potrebno izvesti, da se bodo objekti normativno uskladili z zahtevami iz pravilnika in drugih aktov. Pri tem smo v projektu analizirali Pravilnik (67/2006), ki namreč predvidela, da se morajo se obstoječi domovi uskladiti z normativnimi zahtevami do leta 2015.

Projekt v sklepnem delu združuje izsledke na vseh nivojih ter analizira, ali in v kakšni meri udeleženci pričakujejo koriščenje osnovnih storitev, ki jih morajo bivališča za starostnike zagotavljati, oz. dodatnih storitev, ki jih domovi lahko nudijo. V sklepnem delu je projekt nadgrajen z vključitvijo individualnih mnenj študentov vezanih na stanovanjsko problematiko mlade generacije s stanovanjsko problematiko starostnikov, medgeneracijski prenos lastništva, kako torej, upoštevajoč politiko samooskrbe, priti do stanovanjske nepremičnine in ali je, in če je v kolikšni meri, je ta nepremičninska problematika medsebojno povezana.
Projekt v zaključku podaja smernice in predloge za lastninsko prestrukturiranje, stanovanjsko politiko, ki bi ji bili naklonjeni tako starostniki kot mladi in ki bi enakomerno in na pravičnih temeljih spodbujala medgeneracijski prenos ter bi bila podprta tudi s strani države.